Sprejeta je bila nova direktiva o odgovornosti za proizvode z napako, ki dopolnjuje področje varstva potrošnikov znotraj EU. V nadaljevanju bomo predstavili ključne novosti, ki jih prinaša ta direktiva.
Eden od glavnih razlogov za sprejetje Direktive (EU) 2024/2853 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2024 o odgovornosti za proizvode z napako in razveljavitvi Direktive Sveta 85/374/EGS (»Direktiva«) je bila potreba po prilagoditvi pravil o odgovornosti na hitro spreminjajoče se tržno okolje, tehnološki napredek in kompleksnost sodobnih dobavnih verig. Proizvodnja, ponudba in način prodaje izdelkov na trgu so se od sprejetja njene predhodnice v letu 1985 bistveno spremenili, kar je privedlo do potrebe po prenovi zakonskega okvira, ki ureja civilno odgovornost.
Ključne spremembe, ki jih prinaša Direktiva:
1) Razširjena definicija proizvoda
Definicija proizvoda v prejšnji direktivi je zajemala zgolj proizvode v fizični obliki, nova direktiva pa širi obseg odgovornosti tudi na nematerializirane proizvode, kot so programska oprema in sistemi z umetno inteligenco. To vključuje vse vrste programske opreme in sistemov z umetno inteligenco, vendar pa ne zajema proste in odprtokodne programske opreme (kot so npr. Mozilla Firefox, Linux in Python), ki je razvita ali omogočena za uporabo izven gospodarske dejavnosti.
2) Širitev razumevanja »napake« proizvoda
Podobno kot v prejšnji direktivi se pojem »napake« nanaša na neskladje proizvoda z varnostjo, ki jo oseba upravičeno pričakuje ali ki je zahtevana na podlagi prava EU ali nacionalnega prava. Direktiva pa dodaja pomemben vidik, saj upošteva učinek, ki ga ima na varnost proizvoda njegova zmožnost nadaljnjega učenja (optimiziranje delovanja na podlagi zbranih podatkov) ali pridobivanja novih funkcionalnosti (posodobitve programske opreme), in sicer tudi po tem, ko je proizvod že bil dan na trg ali v uporabo.
3) Širitev odgovornosti na vse udeležence dobavne verige
Že prejšnja direktiva je določala, da za škodo odgovarjajo tako proizvajalci produkta kot tudi proizvajalci posameznih sestavnih delov, Direktiva pa to odgovornost jasneje določa in jo širi tudi na digitalne sestavne dele. V primeru nastanka škode zaradi proizvoda, proizvedenega zunaj EU, pa lahko odgovarjajo tudi uvoznik, pooblaščeni zastopnik in ponudnik storitev odpremnih skladišč. Če odgovornosti ni mogoče vzpostaviti za nobenega od navedenih subjektov, se ta lahko prenese celo na distributerje in ponudnike spletnih tržnic (platform), če ti ne razkrijejo odgovornega subjekta v roku enega meseca.
4) Preložitev dokaznega bremena na gospodarski subjekt
Običajno velja, da breme dokazovanja predpostavk odgovornosti (napaka, škoda in vzročna zveza med obema) nosi tožeča stranka (oškodovanec). Vendar pa Direktiva zaradi asimetrije informacij v določenih primerih prelaga breme dokazovanja na toženo stranko in uvaja niz izpodbojnih domnev. Slednje na primer, če: (i) tožena stranka zavrača razkritje relevantnih dokazov; (ii) proizvod ne izpolnjuje obveznih varnostnih zahtev; ali (iii) je škoda posledica očitne okvare proizvoda.
Poleg tega se domneva vzročna zveza med napako in škodo, če je vrsta škode (npr. telesne poškodbe ali poškodba stvari) neposredno povezana z vrsto napake pri proizvodu. To pomeni, da ni treba posebej dokazovati, da je napaka (npr. pregrevanje pametnega telefona zaradi programske napake) povzročila škodo (opekline na roki), kar oškodovancu poenostavi postopek dokazovanja.
Direktiva prav tako dodatno olajšuje položaj oškodovanca v primerih, ko je dokazovanje zaradi tehnične ali znanstvene kompleksnosti nesorazmerno oteženo. V takih primerih zadostuje, da tožeča stranka dokaže le verjetnost napake ali vzročne zveze.
5) Nova izjema glede zastaranja
Novost predstavlja izjema, ki omogoča podaljšanje prekluzivnega roka na skupno 25 let v primerih, ko oškodovanec zaradi zakasnjenega pojava telesne poškodbe – torej ko simptomi ali posledice poškodbe postanejo prepoznavni šele po daljšem času – v prvih desetih letih ni mogel sprožiti postopka.
6) Dodatne vrste pravno priznane škode
Po novem ni dvoma, da je v okviru odškodnine zaradi telesnih poškodb mogoče uveljavljati tudi odškodnino za medicinsko priznano škodo na duševnem zdravju. Med priznane vrste škode se vključuje tudi uničenje ali poškodovanje podatkov, vendar le, če ti podatki niso uporabljeni za poklicne namene. Direktiva prav tako odpravlja dosedanji prag odbitne franšize (soudeležba oškodovanca) za oškodovanca v primeru uveljavljanja škode na drugi stvari, ki je znašal 500 EUR. Odpravlja tudi omejitve glede najvišje višine odgovornosti (ki pa je bila opcijska in v naš Zakon o varstvu potrošnikov (»ZVPot-1«) ni bila implementirana.
Direktiva je začela veljati 8. decembra 2024, države članice pa jo morajo implementirati v svojo nacionalno zakonodajo do 9. decembra 2026. To pomeni, da bodo določbe Direktive začele veljati za izdelke, ki bodo dani na trg po tem datumu (9. december 2026). Zakonodajalec je že začel pripravljati novelo ZVPot-1, prav iz razloga implementacije evropskih direktiv, tako da lahko morebiti pričakujemo tudi implementacijo predmetne Direktive.
Pri tem pa velja izpostaviti, da so nekatere od navedenih sprememb, kot na primer odgovornost za digitalne vsebine, že vsebovane v ZVPot-1. Odgovornost za škodo iz tega naslova, nastalo slovenskim potrošnikom, je tako mogoče vzpostaviti že danes, in ne šele z začetkom uveljavitve Direktive. Kako in kdaj bo zakonodajalec v ZVPot-1 vključil preostale novosti, bomo pozorno spremljali in vas o tem sproti obveščali.
