»Šutarjev zakon« je v javnosti sprožil burne razprave, saj odpira vprašanje, kje je meja med nujnimi varnostnimi ukrepi in prekomernimi posegi v zasebnost. V nadaljevanju na kratko predstavimo, kaj je zakonodajalec sprva predlagal, katere sporne rešitve je nato opustil in kaj je kljub kritikam ohranil.
Državni zbor Republike Slovenije je na seji dne 18. novembra 2025 sprejel Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV), v javnosti bolje znan kot t. i. »Šutarjev zakon«. Sprejetje zakona predstavlja neposreden odziv na dogajanja v zvezi s tragično preminulim Alešem Šutarjem. V manj kot mesecu dni je bil oblikovan in sprejet zakon, ki uvaja zelo širok nabor ukrepov za zagotavljanje javne varnosti.
Predlog ZNUZJV je že ob prvi obravnavi v začetku meseca novembra 2025 povzročil buren odziv (zlasti strokovne) javnosti. Največ kritik pravne stroke so bile deležne predlagane spremembe kazenske ureditve ter nova policijska pooblastila. Med najbolj izpostavljenimi sta bili: (i) predlagana sprememba drugega odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s katero je zakonodajalec predlagal izjemo od pravila izločitve dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic, in sicer pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen osem ali več let zapora; ter (ii) uvedba pooblastila policije za vstop in pregled tujega stanovanja, drugih prostorov ali prevoznega sredstva z namenom takojšnjega zasega orožja.
Po prejemu številnih strokovnih mnenj in obravnavi obsežnega nabora amandmajev je zakonodajalec sprejel končno različico »Šutarjevega zakona«. Pri tem je med drugim upošteval kritiko glede odprave pravila izločitve nezakonito pridobljenih dokazov, zato ta rešitev v končnem besedilu ni več prisotna. Nekatere pripombe so bile sprejete tudi glede novega policijskega pooblastila za vstop v zasebne prostore in vozila, vendar ta ureditev – za razliko od prve – v zakonu ostaja. Policija bo tako na podlagi 16. člena ZNUZJV lahko brez naloga vstopila v stanovanje ali druge prostore ter prevozna sredstva in opravila pregled z namenom zasega strelnega orožja, za katero obstaja verjetnost, da je tam skrito in da je bilo neposredno pred tem uporabljeno pri ogrožanju ljudi. Ob tem pa se neizogibno zastavlja vprašanje, ali je tako intenziven poseg v zasebnost (brez sodnega nadzora) sploh potreben in ustrezno normiran.
Slovenska zakonodaja policiji že zdaj omogoča več ukrepov za obvladovanje tovrstnih nevarnosti – tudi brez sodne odredbe. Policija lahko namreč v primeru neposredne ogroženosti na podlagi 218. člena ZKP in 53. člena Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), vstopi v stanovanje in druge prostore brez odredbe, če je to nujno za varnost ljudi ali premoženja. Nadalje ZNPPol v 51. členu predvideva varnostni pregled osebe, ki vključuje tudi pregled prevoznega sredstva, kadar policisti preverjajo, ali je oseba oborožena. Nova ureditev torej v bistvenem ne uvaja povsem novega pooblastila policije, temveč za specifičen primer zasega strelnega orožja natančneje določa okvir že obstoječih pooblastil policije.
Dodatno v končni različici omenjene določbe ostaja več nejasnosti, ki jih niti strokovna kritika ni uspela odpraviti. Posebej problematičen je že standard »verjetnosti«, določen v drugem odstavku 16. člena »Šutarjevega zakona« in ki je po ZNPPol razumljen kot (naj)nižji dokazni standard. Pri tako intenzivnem posegu v zasebnost bi bilo pričakovati bistveno strožja merila za njegovo dopustnost, saj nižji dokazni standard povečuje tveganje, da bo ukrep uporabljen tudi v mejnih primerih, kar povečuje tveganje za arbitrarnost. Nejasen je tudi tretji odstavek, ki določa, da ukrep ne sme obsegati hišne ali osebne preiskave. Kljub temu policiji omogoča pregled prostorov, pohištva in predmetov, kjer se običajno hrani strelno orožje – torej praktično prav vse, kar se sicer opravi v okviru hišne preiskave. Ukrep zato po vsebini in intenzivnosti dejansko ustreza hišni preiskavi, čeprav je poimenovan drugače.
Zaključimo lahko, da sprejeti 16. člen »Šutarjevega zakona« odpira resna vprašanja sorazmernosti in pravne varnosti. Varnostne izzive je nedvomno treba nasloviti resno, vendar morajo biti ukrepi, ki posegajo v temeljne pravice, oblikovani premišljeno ter ob doslednem spoštovanju pravne varnosti, predvidljivosti in zaupanja v pravo. Posegi v zasebnost morajo biti jasno in nedvoumno normirani, utemeljeni ter ustavno skladni. V nasprotnem obstaja tveganje, da bodo ukrepi presegli svoj prvotni namen ter sčasoma vodili v erozijo zasebnosti in zmanjšanje zaupanja v delovanje oblasti.
