Novela KZ-1C – razširitev praga kaznivosti za kaznivo dejanje davčne zatajitve
Konec avgusta je v veljavo stopila tretja sprememba Kazenskega zakonika (KZ-1C), sprejetega v 2008. Novela KZ-1C v 249. členu dopolnjuje znake kaznivega dejanja davčne zatajitve z namenom razširitve časovne dimenzije tega kaznivega dejanja tako, da se davčna zatajitev lahko izvrši bodisi z enkratnim dejanjem (npr. enkratno utajitvijo posamezne vrste davka ali predpisane obveznosti v višini velike premoženjske koristi) bodisi kot sui generis kolektivno dejanje v časovnem obdobju največ 12 mesecev, ki prične teči z dnem, ko v plačilo (ali vračilo) zapade prva davčna obveznost. V slednjem primeru se zneski posameznih utajenih davkov ter drugih obveznosti v obdobju 12 mesecev seštevajo, dokler ne dosežejo zneska velike premoženjske koristi.
Ta bistvena razširitev dometa kaznivosti je vezana na že s KZ-1B zvišanim pragom kaznivosti za davčno zatajitev, po kateri mora utajena obveznost presegati veliko premoženjsko korist (tj. več kot 50.000 EUR). Obenem pa sprememba uzakonja obstoječo sodno prakso glede periodičnega oziroma serijskega utajevanja različnih vrst davkov in drugih predpisanih obveznosti; po sodni praksi je namreč »… pri periodičnih obveznostih (tekočih davkih) kaznivo dejanje dokončano vsakokrat, ko storilec z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo preslepi davčni organ … ter pridobi večjo premoženjsko korist …« (Sodba VS RS, opr. št.: I Ips 346/2005). V primeru periodičnih davčnih obveznosti (npr. pri mesečnem obračunu DDV, mesečnem uveljavljanju zahtevkov za vračilo trošarine …) nepravilno ali nepopolno prikazovanje dejstev pri izpolnjevanju take davčne obveznosti, predstavlja eno prepovedano ravnanje, ki je dokončano vsakokrat, ko storilec z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo o svoji davčni obveznosti preslepi davčni organ, obenem pa je moral biti znesek vsake posamezne utajitve večji od 50.000 EUR. Po sodni praksi ravnanj, ki ne dosegajo praga kaznivosti (tj. 50.000 EUR) ni mogoče pravno opredeliti kot nadaljevanega kaznivega dejanja (54. člen KZ-1), saj uporaba tega instituta predpostavlja, da je v določenem obdobju storjenih več kaznivih dejanj in ne morda več prekrškov (Sodba VS I Ips 88/2011).
Zakonski znaki davčne zatajitve so tako po sprejemu novele KZ-1C naslednji:
- gre za eno ali več opustitev prijave dohodka ali okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb (nadalje »Obveznosti«), kadar je prijava obvezna,
- storilec mora imeti namen, da se sam ali kdo drug izogne plačilu Obveznosti ali namen, da bi sam ali kdo drug neupravičeno dobil vrnjen davek v RS ali EU (subjektivni pogoj) in
- seštevek utajenih Obveznosti doseže 50.000 EUR v obdobju največ 12 zaporednih mesecih (objektivni pogoj).
Novela KZ-1C tako bistveno zaostruje domet kaznivega dejanja davčne zatajitve.
