Zadeva Playboy: Kdaj lahko povezave na piratsko vsebino štejemo za nezakonite?
Dosedanja običajna praksa Sodišča Evropske unije (SEU) in sodišč nekaterih držav članic Evropske unije je bila, da objava (hiper)povezav na spletni strani, ki napotujejo na avtorsko delo (npr. na filme, slike, besedila) ne predstavlja kršitve avtorskih pravic, še posebej, če imetnik avtorske pravice to vsebino sam objavi (npr. na spletu, v reviji), ne glede na to, ali je bila taka povezava objavljena s pridobitnim namenom ali brez.
SEU pa je z nedavno odločitvijo št. C-160/15 (znani tudi kot primer Playboy) spremenilo prakso na tem področju.
SEU je v tej zadevi izdalo sodbo, s katero je razložilo pomen 1. odstavka 3. člena Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi. V navedenem primeru je odločilo, da se za osebe, katerih prisotnost na spletu je namenjena pridobivanju dobička in ki na spletni strani zavestno objavijo povezavo do varovanega dela, ki je prosto dostopna na nekem spletnem mestu brez dovoljenja imetnika te avtorske pravice, domneva, da so vedeli oziroma morali vedeti, da gre za varovano delo in so zato odgovorni.
Zaradi navedene odločitve bodo morali biti imetniki spletnih strani, katerih prisotnost na spletu je osredotočena predvsem na dobiček, še toliko bolj previdni pri objavljanju povezav na svojih spletnih straneh ter bodo morali pred tem pazljivo preveriti, ali je vsebina, na katero povezava napotuje, zaščitena z avtorsko pravico.
