Sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte
Vse do uveljavitve Zakona o urejanju prostora (»ZUreP-2«) leta 2018 je bilo sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte zagotovljeno pred Ustavnim sodiščem, z uveljavitvijo omenjenega zakona pa je bila zoper prostorske izvedbene akte uvedena možnost upravnega spora. Že kmalu po uveljavitvi spremenjenega režima sodnega varstva zoper prostorske izvedbene akte pa so se začele pojavljati dileme o (ne)ustavnosti te ureditve, saj skladno z Ustavo RS velja, da je za odločanje o zakonitosti splošnih pravnih aktov (med katere uvrščamo prostorske izvedbene akte), pristojno Ustavno sodišče, in ne Upravno sodišče.
Ureditev, po kateri je bilo zoper prostorske izvedbene akte mogoče sprožiti upravni spor, je veljala vse do nedavne odločitve Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-327/20-16 z 20. januarja 2022. V navedeni zadevi je Ustavno sodišče odločalo o zahtevi za presojo ustavnosti 58. člena ZUreP-2, ki jo je vložilo Upravno sodišče. Slednje je menilo, da ni pristojno za odločanje o tožbah, vloženih zoper občinska prostorska načrta, saj gre za presojo zakonitosti splošnega pravnega akta po 58. členu ZUreP-2, ki učinkuje zoper vse (erga omnes), ter da bi s svojo odločitvijo poseglo v javni interes, v interes tretjih oseb in v izvirno občinsko nalogo urejanja prostora (140. člen Ustave RS). Med postopkom pred Ustavnim sodiščem je ZUreP-2 sicer prenehal veljati, vendar se uporablja vse do začetka uporabe ZUreP-3 (tj. do 31. maja 2022).
V postopku presoje ustavnosti 58. člena ZUreP-2 je Ustavno sodišče ugotovilo, da prostorski izvedbeni akti, kot jih opredeljuje ZUreP-2, ustrezajo materialnim kriterijem za splošni pravni akt. Ustava je nadzor nad pravnimi akti izvršilno-upravne veje oblasti resda razdeli-la med Ustavno in Upravno sodišče, vendar je Upravnemu sodišču zaupan zgolj nadzor nad zakonitostjo posamičnih aktov, medtem ko je presoja ustavnosti in zakonitosti splošnih upravnih aktov pridržana Ustavnemu sodišču. Zaradi tega je bila zakonska ureditev, ki je enako pristojnost podeljevala Upravnemu sodišču, v neskladju z Ustavo RS. To pomeni, da Upravno sodišče za odločanje o tožbah, vloženih na podlagi razveljavljenega 58. člena ZUreP-2, ni več pristojno.
Ugotovljena protiustavnost pa bi lahko privedla do poslabšanja položaja tistih tožnikov, ki so se zanesli na razveljavljeno zakonsko ureditev, na njeni podlagi vložili tožbo v upravnem sporu ter nato zamudili rok za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih določb prostorskih izvedbenih aktov pred Ustavnim sodiščem. Zaradi tega je Ustavno sodišče določilo, da morata Upravno oziroma Vrhovno sodišče v upravnem sporu, ki se vodi na podlagi 58. člena ZUreP-2, odločiti v treh mesecih od objave predmetne odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS, upoštevajoč stališča, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo v tej odločbi. Prizadeti posamezniki in nevladne organizacije pa lahko v treh mesecih po vročitvi odločitve Upravnega oz. Vrhovnega sodišča, s katero je postopek odločanja o njihovem tožbenem zahtevku končan, vložijo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega izvedbenega akta v skladu z Zakonom o ustavnem sodišču.
S 1. junijem 2022 se bo pričel uporabljati nov zakon, in sicer ZUreP-3. Ta v 61. členu zopet določa pristojnost Upravnega sodišča za presojo prostorskih izvedbenih aktov. To po-meni, da imajo vsi subjekti, ki želijo izpodbijati prostorski izvedbeni akt, do pričetka uporabe novega zakona na voljo (zgolj) sodno varstvo pred Ustavnim sodiščem, s pričetkom uporabe novega zakona pa bo tem subjektom zopet na voljo tožba zoper prostorske izvedbene akte v upravnem sporu. Vendar se na tem mestu postavlja vprašanje, kako dolgo se bo ureditev, ki jo ponovno vpeljuje ZUreP-3, ohranila, glede na to, da je Ustavno sodišče sprejelo zgoraj opisano odločitev o neskladnosti takšne ureditve z Ustavo.
Problem se kaže tudi v tem, da možnost pravnega varstva (zgolj) pred Ustavnim sodiščem ne zagotavlja zadostnega, predvsem pa učinkovitega pravnega varstva. Že v preteklosti se je namreč izkazalo za problematično izkazovanje pravnega interesa, saj ga v nekaterih primerih dejansko sploh ni bilo mogoče izkazati (navedeno velja predvsem za nevladne organizacije, ki so vlagale pobude v imenu svojih članov in za zavarovanje njihovih interesov ali zaradi uveljavljanja splošnega družbenega interesa). Izkazalo se je, da Ustavno sodišče glede na omejen dostop in pogoje, ki jih morajo pobudniki izkazati, da dosežejo vsebinsko presojo prostorskega akta, ni tisto sodišče, ki bi zagotavljalo učinkovito sodno varstvo, kot tega zagotavlja sodišče, ki odloča na prvi stopnji. Ravno iz tega razloga je bil sprejet 61. člen ZUreP-3, katerega namen je tudi v tem, da Slovenija izpolni zahteve iz tretjega stebra Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (»Aarhuška konvencija«). Te zahteve se nanašajo na zagotovitev učinkovitega sodnega varstva prostorskih izvedbenih aktov.
Iz opisanega je razvidno, da po eni strani ureditev, skladno s katero se lahko prostorski izvedbeni akt izpodbija pred Upravnim sodiščem, ni skladna z Ustavo, po drugi strani pa (zgolj) sodno varstvo pred Ustavnim sodiščem ne izpolnjuje zahtev iz Aarhurške konvencije. Kako bo to dilemo v prihodnosti razrešil zakonodajalec, lahko zaenkrat samo ugibamo, a dejstvo je, da tako sedanja ureditev kot ta, ki se bo pričela uporabljati z ZUreP-3, ne dajeta zadovoljivih rešitev. Bodisi z vidika skladnosti z Ustavo (v primeru pristojnosti Upravnega sodišča) bodisi z vidika učinkovitega sodnega varstva (v primeru, da je za presojo pristojno zgolj Ustavno sodišče).
Avtorica: Manca Vrtačnik, odvetniška pripravnica
