Z novelo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se med drugim uvaja obvezna pogajanja o uvedbi kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, njegova uvedba pa tudi po noveli ostaja neobvezna, zaradi česar si ne gre obetati znatnega povečanja obsega tovrstnih zavarovanj.
V septembru 2025 je bila sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (»ZPIZ-2O«), ki med številnimi spremembami na področju pokojninskega sistema – od dviga odmernih odstotkov do uvedbe zimskega dodatka – uvaja tudi novost na področju kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ta sprememba v javni razpravi ni bila deležna posebne pozornosti, čeprav posega na področje, ki je že dolgo prepoznano kot ključno za dolgoročno finančno varnost zaposlenih oz. celotne starajoče se populacije.
Po sedanji ureditvi se delodajalec samostojno odloča, ali bo pristopil h kolektivnim pogajanjem glede vzpostavitve kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, in v primeru, da se socialni partnerji za takšno zavarovanje dogovorijo, zavarovalno premijo (delavci se imajo zgolj možnost vključiti z lastnimi vplačili, niso pa k temu zavezani) financira sam. Obveznost vzpostavitve takšnega zavarovanja je predpisana zgolj izjemoma, najpogosteje v okviru kolektivnih pogodb, kar pomeni, da večina delavcev ni vključena v to vrsto zavarovanj.
Novela ZPIZ-2O to izhodišče vsaj na videz spreminja: delodajalci, ki bodo imeli na dan 1. januarja 2026 najmanj deset zaposlenih in hkrati ne bodo imeli vzpostavljenega kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, bodo morali do 1. januarja 2028 izvesti kolektivno dogovarjanje o njegovi vzpostavitvi. Ob tem zakon ohranja obstoječo višino minimalne letne premije (404,31 EUR), ki jo mora v korist delavca kriti delodajalec.
Ključni izziv nove ureditve pa je njen omejen materialni učinek. Zakon izrecno dopušča možnost, da se postopek kolektivnega dogovarjanja zaključi brez dogovora o oblikovanju pokojninskega načrta, edina nadaljnja obveznost delodajalca pa je podaja skupne izjave o neuspešnem dogovarjanju, ki se posreduje Inšpektoratu RS za delo. Ker zakon ne vzpostavlja dolžnosti sklenitve dogovora, lahko delodajalec svojo obveznost izpolni že s sodelovanjem pri pogajanjih, pri čemer ne rabi imeti resne namere po financiranju tovrstnega zavarovanja. Tak mehanizem v praksi delavcem ne zagotavlja nobene nove pravice ali dostopa do kolektivnega zavarovanja, temveč ustvarja predvsem procesno obveznost za delodajalce.
V zgodnjih fazah priprave novele je bil obravnavan tudi predlog, ki bi izhodišče uredil drugače: delodajalcu bi naložil obveznost oblikovanja kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ob hkratni možnosti dogovora o celotnem, delnem ali celo ničelnem financiranju s strani delodajalca. Takšna rešitev bi bila skladna z namenom širše vključenosti zaposlenih v varčevanje za starost.
Čeprav je bil prvotni predlog novele zasnovan bistveno bolj pragmatično, se je zakonodajalec na koncu odločil za rešitev, ki je navzven videti ambiciozna, v praksi pa ne zagotavlja nobenega pozitivnega vpliva na položaj delavcev.
