Konec možnosti določanja pogodbene kazni v pogodbah o zaposlitvi ali zgolj nova neenotnost sodne prakse?
Prispevek se navezuje na novejšo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št.: Pdp 767/2016, s katero je sodišče odločilo, da lahko delodajalec zoper delavca, ki krši konkurenčno klavzulo, vloži zgolj odškodninski zahtevek po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Po mnenju sodišča se stranki za primer kršitve konkurenčne klavzule ne moreta dogovoriti za plačilo pogodbene kazni, saj to pomeni, da delodajalcu, ki je že tako močnejša pogodbena stranka, ni treba dokazovati nastanka in višine škode.
Sodba je presenetljiva predvsem zato, (i) ker je sodišče zavzelo nasprotno stališče od dosedanjega stališča Vrhovnega sodišča RS; ter (ii) ker je izraženo stališče v nasprotju z razlago, ki jo (zaenkrat) zagovarja pravna teorija. Vrhovno sodišče RS je v svojih odločitvah doslej navajalo, da se delavec in delodajalec lahko dogovorita, da ima kršitev konkurenčne klavzule za posledico plačilo pogodbene kazni in/ali odškodnine. Avtorji komentarjev ZDR so delodajalcem celo svetovali, da naj se v primeru nespoštovanja konkurenčne klavzule z delavcem dogovorijo za pogodbeno kazen, saj je škodo (npr. izgubljeni dobiček) izredno težko dokazati.
Tudi sami smatramo stališče sodišča v komentirani sodbi za zmotno, saj ZDR (enako tudi ZDR-1) v primeru kršitve konkurenčne klavzule ne predpisuje nobenih specialnih sankcij. Prav tako je treba upoštevati, da konkurenčna klavzula dejansko ureja razmerje po prenehanju delovnega razmerja, ko delavec ne nastopa več kot šibkejša stranka, ampak kot nekdo, ki lahko delodajalcu zaradi kršitve konkurenčne klavzule povzroča škodo.
Če omenjena sodba nakazuje spremembo sodne prakse, bodo vse klavzule o plačilu pogodbene kazni v obstoječih pogodbah o zaposlitvah v primeru spora smatrane za nične. Delodajalci bodo postavljeni pred izredno zahtevno nalogo, saj bodo morali v primeru kršitve konkurenčne klavzule dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje delavca, nastanek škode, vzročno zvezo in odgovornost). Če bi prišlo do tega, bo preventivni učinek konkurenčne klavzule praktično izničen, saj se bo tudi delavec zavezal, da bo imel delodajalec velike težave s tem, da bo od njega karkoli »iztožil«. Enako lahko sklepamo, da bodo sodišča dogovor o pogodbeni kazni razglasila za ničen tudi v drugih primerih neizpolnitve obveznosti s strani delavca (npr. kršitev konkurenčne prepovedi, izdaja poslovnih skrivnosti ipd.).
Čas bo pokazal, ali gre res za spremembo sodne prakse. Do takrat pa delodajalcem predlagamo, da v primeru kršitev konkurenčne klavzule svoj zahtevek zoper delavca utemeljijo na obeh podlagah; na podlagi pogodbene kazni (če je bila ta dogovorjena) in odškodnine za škodo.
