Kje postaviti mejo pri uporabi modernih tehnologij?

Dejstvo je, da tehnologije, kot so videonadzor, GPS in biometrija, vplivajo na to, kako se obnašamo v družbi, in s tem omejujejo našo svobodno voljo in pravico ostati anonimen, zato je njihova uporaba dovoljena le, če je ukrep v danih okoliščinah zakonit in sorazmeren.

Ker je vpliv na zasebnost posameznikov lahko ogromen, je treba pred uvedbo moderne tehnologije pretehtati prednosti (koristi) s tveganji, ki jih tak način obdelave podatkov prinaša ter nato oceniti, ali oziroma v kakšni meri je lahko takšen poseg sploh dopusten. Test sorazmernosti je treba narediti glede na okoliščine konkretnega primera in ob upoštevanju upravičenega pričakovanja zasebnosti posameznikov. Pomembno je, da je odločitev za izbiro uporabe moderne tehnologije obrazložena in dokumentirana. Dodatna pazljivost je potrebna v primeru ranljivih skupin posameznikov, ki potrebujejo posebno zaščito (npr. delavci, otroci, duševno bolne osebe, pacienti, starejši, prosilci za azil). Inovativna uporaba obstoječih ali novih tehnologij ter sistematično opazovanje, spremljanje ali nadzor nad posamezniki spadata med tiste vrste obdelav osebnih podatkov, za katere je treba izvesti predhodno oceno učinka po 4. odstavku 35. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR).

Ker GDPR ne ureja vseh podrobnosti o uporabi modernih tehnologij, podjetjem, ki se spogledujejo s takimi rešitvami, svetujemo, da pred uvedbo pregledajo tudi t. i. mehko pravo (ang. soft law). 

Če se odločate o postavitvi videonadzora, vam priporočamo, da upoštevate nedavno sprejete smernice Evropskega odbora za varstvo podatkov (EDPB) o videonadzoru, ki med drugim pravijo, da mora biti upravljavec pozoren, da je vsaka kamera oz. sklop kamer, ki se uporabljajo skupaj za enak namen, ločen pravno relevantni dogodek, za katerega mora jasno dokumentirati namen uporabe in zagotoviti skladnost z določili veljavne zakonodaje. 

Za vsako posamezno situacijo snemanja je torej treba posebej določiti, kaj je namen snemanja (npr. snemanje se izvaja zaradi varovanja premoženja, zavarovanja pred odškodninskimi zahtevki, bojazni pred kaznivimi dejanji, bojazni za odtujitev poslovnih skrivnosti ali morebiti zaradi varstva ljudi) in s tem v zvezi po 13. členu GDPR pripraviti tudi informacije za posameznike. EDPB, drugače kot zaenkrat Informacijski pooblaščenec (IP), v zvezi s tem predlaga, da so informacije posameznikom zagotovljene dvoplastno – najpomembnejše med njimi, kot so: (i) podatki o upravljavcu in (ii) morebitni pooblaščeni osebi, (iii) nameni obdelave podatkov in (iv) pravna podlaga ter (v) pravice posameznikov, naj bodo razvidne že iz obvestila o izvajanju videonadzora. Navedeno pomeni, da je obstoječa obvestila o videonadzoru treba posodobiti.

Pred odločitvijo o postavitvi videonadzora ne pozabite na še vedno veljavne določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) o videonadzoru in na tej podlagi izdane Smernice IP glede izvajanja videonadzora ter na mnenja IP. Ta npr. videonadzor v delovnih prostorih dopušča zgolj izjemoma (npr. za del delovnega procesa, v določenih prostorih, časovno omejeno ali izven delovnega časa). 

Posebno pozornost velja nameniti tudi obdelavi podatkov s pomočjo GPS sledenja. Čeprav se s to tehnologijo običajno sledi napravam (npr. mobilnim telefonom) ali vozilom, obenem pride do obdelave osebnih podatkov posameznikov, ki s tako napravo/vozilom rokujejo. IP v smernicah o uporabi GPS sledilnih naprav jasno pravi, da je uporaba GPS tehnologije neprimerna za preverjanje dela delavcev, saj se z njo beležijo (le) lokacijski in časovni podatki, ne pa količina in kakovost opravljenega dela. 

GPS tehnologija bi bila lahko npr. dopustna za namen varovanja posameznikov, ki so izpostavljeni nevarnim situacijam (npr. varnostniki, policisti), zaradi varnosti in zaščite premoženja delodajalcev, zaščite tovora ali vozil večje vrednosti (IP je npr. dovolil sledenje tovornjakom s tovorom v vrednosti 1 milijon EUR), zaščite nevarnih stvari (npr. naftni derivati), določitve lokacije v primeru prometne nesreče ali zaradi zaščite vozil pred tatvino, kar pa ne pomeni, da je sledenje službenim vozilom na splošno dovoljeno. 

Argumenti, kot so »saj vsi ostali počnejo enako«, ne bodo prepričali IP. Upravljavec mora v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je tehnologija sploh primerna za dosego namena ter napraviti test sorazmernosti in ugotoviti, ali bi enak namen lahko zadovoljivo dosegel tudi z uvedbo ukrepov, ki manj posegajo v zasebnost, svobodo gibanja in dostojanstvo posameznikov. S pomočjo ocene učinka mora upravljavec ugotoviti, pod kakšnimi pogoji je uporaba GPS sledilnih naprav zakonita in sorazmerna ter predpisati ukrepe za zmanjšanje tveganj za varstvo pravic posameznikom (npr. naprava se vklopi samo v primeru, ko vozilo zapusti določeno cono, posameznik lahko GPS izključi v času odmora, GPS naprava se vključi samo v primeru bolj tveganih voženj ali v primeru prevoza nevarnega tovora). Če so evidentirana tveganja obvladljiva, je treba sistem GPS sledenja opisati v notranjem aktu ter posameznikom zagotoviti vse informacije po 13. členu GDPR.