Kako postopati, ko po sklenitvi pogodbe pride do določenih spremenjenih okoliščin, ki otežujejo izpolnitev obveznosti?
Osnovno načelo obligacijskega prava je pacta sunt servanda oziroma dogovore je treba spoštovati, kar pomeni, da so stranke po sklenitvi pogodbe zavezane dogovorjene obveznosti tudi izpolniti. Navedeno pa je težko upoštevati, predvsem če se od sklenitve okoliščine pogodbenih razmerij bistveno spremenijo, na primer ko se cene bistveno povišajo ali dobavni roki bistveno podaljšajo zaradi nepredvidljivih razmer na trgu.
Glede na načelo avtonomije pogodbenih strank, ki omogoča prosto urejanje pogodbenih razmerij in je omejeno le z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, je seveda v ospredju možnost sporazumnega dogovora, kako bi lahko spremenili pogodbo, da bi ustrezala vsem udeleženim strankam. Sporazumna rešitev pa ni vedno mogoča oziroma je velikokrat oteženo priti do rešitev, ki bi v celoti ustrezale vsem udeleženim strankam. V tem primeru je zakonsko predvidenih več rešitev, pri čemer nekatere povzemamo spodaj.
i) Kaj če se spremenijo okoliščine sklenjene pogodbe?
Ena izmed možnih rešitev je razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Omenjeni institut omogoča razvezo pogodbe, če po sklenitvi nastanejo okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali okoliščine, zaradi katerih se ne da doseči namena pogodbe. V obeh primerih morata biti izpolnjena pogoja, da aktualna pogodba ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti pogodbo v veljavi takšno, kot je bila sklenjena. Pri tem je pomembno izpostaviti, da mora stranka, ki želi uveljavljati razvezo pogodbe, o svoji nameri nemudoma (ko izve, da so nastale okoliščine, ki upravičujejo uporabo teh določb) obvestiti drugo stranko, drugače lahko odgovarja za škodo, ki je nastala drugi stranki. Pomembno je še poudariti, da se lahko druga stranka izogne razvezi pogodbe, če ponudi ali se strinja s spremembo ustreznih pogodbenih določil, ki bodo ponovno omogočile, da bi sklenjena pogodba dosegla svoj namen.
ii) Kaj če druga stranka ne želi izpolniti svoje obveznosti?
V primeru, da je dogovorjena istočasna izpolnitev obveznosti pogodbenih strank in ena izmed strank ni pripravljena izpolniti svoje obveznosti ali če ni pripravljena istočasno izpolniti svoje obveznosti, je drugi stranki omogočena zakasnitev izpolnitve svoje obveznosti. Navedeno pomeni, da stranki ni treba izpolniti svoje obveznosti, dokler je ne izpolni tudi druga stranka.
iii) Kaj če druga stranka po sklenitvi pogodbe zabrede v finančne težave?
V primeru, ko eno izmed pogodbenih strank po sklenitvi pogodbe prizadenejo finančne težave, ima stranka, če se je zavezala, da bo prva izpolnila svojo obveznost, možnost odložiti izpolnitev te obveznosti, dokler druga stranka ne bo izpolnila svoje ali ne bo dala ustreznega zavarovanja izpolnitve. Navedeno je možno uveljavljati tudi v primeru, če so bile premoženjske razmere druge stranke težke, še preden je bila pogodba sklenjena, vendar mora prva stranka v takem primeru dokazati, da za finančne težave ni vedela oziroma ni bila dolžna vedeti.
iv) Kaj če izpolnitev obveznosti ni mogoča?
Če nobena izmed pogodbenih strank ni odgovorna za dogodek, ki je vplival na obveznost ene izmed strank, da izpolnitev njene obveznosti postane nemogoča, je tudi druga stranka prosta svoje obveznosti in ji ni treba izpolniti svoje obveznosti. Če je druga stranka svojo obveznost že izpolnila, pa ima pravico zahtevati vračilo danega.
Podobno je urejeno tudi v primeru delne nezmožnosti izpolnitve obveznosti ene izmed strank, vendar v tem primeru ta stranka lahko odstopi od pogodbe le, če delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam, drugače mora pogodbo obdržati v veljavi.
Glede vsega navedenega opozarjamo, da je uporaba določenega instituta odvisna od posameznega konkretnega primera in okoliščin. V prispevku smo opisali splošne določbe, ki pretežno veljajo za vse sklenjene pogodbe. Včasih pa je možno uporabiti tudi specifične institute, ki niso omenjeni zgoraj. Specifična ureditev na primer velja pri gradbenih pogodbah, o čemer smo že pisali v enem izmed prejšnjih člankov.
Avtorica: Tina Marciuš Ravnikar, odvetniška kandidatka
