Gojenje gensko spremenjenih organizmov v Sloveniji

EU je bila vedno znana po svoji strogi in izčrpni zakonski ureditvi na področju GSO. V primerih, ko je določen GSO prestal strogi test avtorizacije v centraliziranem (enotnem) EU postopku, je bil lahko gojen na ozemlju celotne EU. Nekatere države članice niso bile zadovoljne s ureditvijo, ki ni upoštevala njihovih specifičnih mnenj in argumentacij, zaradi česar niso dale svojega soglasja ali glasu v postopku avtorizacije posameznega GSO-ja. S tem so dejansko ustvarile moratorij na GSO v EU, saj predlog za avtorizacijo ni bil izglasovan z zadostnim številom odločujočih držav.

EU je v želji po odpravi moratorija sprejela Direktivo (EU) 2015/412, ki državam članicam omogoča pravico do omejitve ali prepovedi gojenja GSO na podlagi izjeme, znane kot klavzula o izvzetju (opt-out clause). Cilj EU je bil omogočiti vstop semen GSO na trg EU z zagotovitvijo zadostnega kvoruma odločujočih držav v postopku avtorizacije, pri čemer lahko države članice v nadaljevanju omejijo uporabo teh GSO na njihovem ozemlju.

Danes, več kot dve leti in pol po sprejetju Direktive 2015/412, je možno ugotoviti, da ta cilj ni bil dosežen, saj večina držav članic (med njimi tudi Slovenija) ni dala svojega soglasja za avtorizacijo GSO, ki so bili predmet avtorizacijskega postopka v začetku tega leta in to kljub temu, da ti isti GSO zagotovo ne bi mogli biti gojeni v državah članicah na podlagi klavzule o izvzetju uveljavljena v času prehodnih določb Direktive 2015/412.

Kljub dejstvu, da znanstvena mnenja večinoma nakazujejo, da GSO niso škodljivi za človekovo zdravje, večinsko javno mnenje in politične odločitve v večini držav članic EU nimajo takšnega zaključka. Gojenje GSO sicer počasi postaja mogoče v nekaterih državah EU, kot npr. na Švedskem, Finskem in Irski, vendar pa Slovenija zaenkrat še ostaja stroga pri prepovedi gojenja GSO.