Direktiva o zaščiti žvižgačev
Direktiva (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije oziroma t. i. Direktiva o zaščiti žvižgačev je začela veljati 23. oktobra 2019, rok za njen prenos v nacionalne zakonodaje držav članic pa se izteče 17. decembra 2021. S prenosom direktive v nacionalno zakonodajo bodo tako začela veljati nova pravila, ki določajo jasne postopke prijavljanja in obveznosti za delodajalce, varne kanale za prijavo in preprečevanje povračilnih ukrepov oziroma celostno zaščito žvižgačev. Osnutek zakona, ki bo direktivo implementiral v nacionalno zakonodajo, še ni objavljen.
Direktiva predstavlja temelj in minimalne standarde za zaščito oseb, ki prijavijo kršitve s številnih pravnih področij prava EU, med drugim s področij javnega naročanja, finančnih storitev in preprečevanja pranja denarja, s področja zasebnosti in varstva osebnih podatkov, s področja davčnega prava in s številnih drugih področij prava EU.
Skladno z direktivo bodo morali pravni subjekti v javnem in zasebnem sektorju s 50 ali več zaposlenimi obvezno vzpostaviti ustrezno informacijsko infrastrukturo, postopke oziroma kanale, ki bodo služili prijavi in preiskovanju prijav, ter tudi zaščito žvižgačev. Vsi kanali bodo morali biti vzpostavljeni na način, ki bo omogočal zaupnost in varovanje identitete tako prijaviteljev kot tudi oseb, zoper katere bo podana prijava. Direktiva predvideva različne strukture kanalov in postopkov za posamezne vrste prijav kršitev. Pri tem razlikuje med: (i) notranjimi prijavami (prijavami, podanimi znotraj pravnega subjekta); (ii) zunanjimi prijavami (prijavami, podanimi pristojnim (javnim) organom) ter (iii) javnim razkritjem (posredovanjem informacij o kršitvah neposredno javnosti). Za samo uresničitev direktive bodo morale zgoraj navedene pravne osebe vzpostaviti predvsem ustrezne notranje kanale, ki bodo oblikovani, vzpostavljeni in upravljani na varen način, ki naj zagotovi zaščito zaupnosti tako prijavitelja kot tudi vseh tretjih oseb, omenjenih v prijavi, ter nepooblaščenemu osebju onemogočajo dostop do teh kanalov oziroma prijavne komunikacije. Postopki bodo morali omogočati izdajo potrdila o prejemu prijave, imenovanje nepristranske osebe ali oddelka, pristojnega za nadaljnje ukrepanje, ter vzpostavitev sistema, ki bo omogočil podajo povratnih informacij oziroma zaključek postopkov največ tri mesece po potrditvi prejema prijave. Vsi zavezanci bodo morali glede prijav vzpostaviti in voditi tudi ustrezno evidenco.
Med osebe, zaščitene z novimi pravili varstva žvižgačev, direktiva uvršča ne le prijavitelje – tj. osebe, ki so na tak ali drugačen način pridobile podatke o kršitvah v delovnem okolju (zaposleni, zunanji sodelavci, nekdanji zaposleni in celo kandidati za zaposlitev itd.) – temveč tudi vse tretje osebe, ki so s prijaviteljem na takšen ali drugačen način povezane (npr. posredniki) oziroma bi lahko zaradi same prijave utrpele določene povračilne ukrepe v delovnem okolju, npr. prijaviteljevi sorodniki ali sodelavci.
Z namenom učinkovitega izvajanja direktive oziroma ustrezne nacionalne zakonodaje direktiva predvideva tudi ustrezne načine zaščite prijaviteljev oziroma žvižgačev. V zvezi z navedenim so predvideni ukrepi za zaščito žvižgačev pred povračilnimi ukrepi, ki zajemajo varstvo pred izgubo zaposlitve, premestitvijo na slabše delovno mesto oziroma poslabšanjem delovnih pogojev, preprečitvijo napredovanja, izpostavljenostjo disciplinskim in drugim ukrepom itd. V ta namen direktiva poleg same prepovedi povračilnih ukrepov predvideva tudi zagotovitev učinkovitih, sorazmernih odvračilnih kazni za pravne ali fizične osebe, ki ovirajo ali poskušajo ovirati prijave, izvajajo povračilne ukrepe nad prijavitelji ali kršijo dolžnost varovanja zaupnosti prijaviteljev.
Vzpostavitev ustreznega mehanizma zaščite žvižgačev bo tako za večino pravnih oseb v naslednjih letih predstavljala podobno zagotovitev skladnosti poslovanja, kot jo je leta 2018 zahtevala Splošna uredba o varstvu podatkov.
Avtorica: Eva Možina, odvetnica
