Zakon o delovnih razmerjih določa največje število nadur, ki jih sme delavec opraviti oz. z njimi soglašati. Pa je obstoječa nacionalna ureditev sploh skladna s predpisi EU?
Odkar ministrstvo, pristojno za delo, pospešeno nadzira delodajalce glede zagotavljanja pravice do ustreznih počitkov, se je v praksi večkrat zastavilo vprašanje, ali je nacionalna zakonska ureditev glede največjega dovoljenega obsega nadur, s katerim delavec še lahko soglaša, skladna z evropsko ureditvijo delovnega časa. Zlasti problematična je zakonska omejitev mesečno dovoljenega števila nadur, ki znaša 20 ur. Take omejitve namreč Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta s 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (»Direktiva«) izrecno ne določa.
Vprašanje je predvsem, ali nacionalne omejitve, ki so strožje od omejitev iz Direktive, ne posegajo v pravico delavca do svobode dela in pravico strank do prostega urejanja pogodbenih razmerij. Upoštevati je treba tudi, da vsa dela niso enako obremenjujoča in nevarna za zdravje ter da so se pogoji dela v času od sprejema Direktive bistveno spremenili.
V skladu s tretjim odstavkom 144. člena Zakona o delovnih razmerjih (»ZDR-1«) lahko nadurno delo traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. Nadurno delo lahko s pisnim soglasjem delavca tudi presega letno časovno omejitev 170 ur, vendar sme skupaj trajati največ 230 ur letno (četrti odstavek 144. člena ZDR-1). Ob upoštevanju minimalnega letnega dopusta v trajanju štirih tednov je pri letni (12-mesečni) omejitvi 230 ur ta letna omejitev usklajena z mesečno omejitvijo, da je delavcu dovoljeno opraviti približno 20 ur nadur mesečno.
Direktiva pa omejitve nadurnega dela določa drugače, saj o mesečni omejitvi nadurnega dela izrecno ne govori, temveč določa le najvišjo (povprečno) tedensko obremenitev in minimalno število tednov letnega dopusta. V skladu z Direktivo morajo tako države članice zaradi varovanja zdravja in varnosti delavcev zagotoviti, da povprečni delovni čas za vsako sedemdnevno obdobje, vključno z nadurami, ne presega 48 ur. Obenem morajo vsakemu delavcu zagotoviti pravico do plačanega letnega dopusta v trajanju najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja oz. praksa.
V skladu z Direktivo se torej najdaljši mesečni delovni čas sicer lahko izračuna le posredno, tako da se od 52 tednov, ki jih vsebuje leto, najprej odštejejo obvezni minimalni štirje tedni plačanega letnega dopusta. Nato pa se za preostalih 48 tednov upošteva največje dovoljeno tedensko število nadur, in sicer osem (Direktiva sicer navaja celotno število tedenskih ur, to je 48). Iz tega sledi, da je po Direktivi največje letno število nadur 48-krat po 8 ur ali v povprečju 32 ur mesečno.
Ureditev v ZDR-1 je torej bolj omejujoča, saj največje dovoljeno mesečno število nadur omejuje že na 20 nadur. Zato se zastavlja vprašanje, ali je nacionalna ureditev v neskladju z Direktivo, ki največje dovoljeno (povprečno) mesečno število nadur omejuje na približno 32 (odvisno od števila delovnih dni v mesecu). Zlasti bi bila lahko ta ureditev problematična z vidika svobodnega urejanja pogodbenih razmerij, ko tudi delavec sam želi delati več nadur od zakonsko dovoljenega obsega, konkretno med 20 in 32 nadurami mesečno.
Sodna praksa Sodišča Evropske unije (»SEU«) je že presodila, da predstavlja relevantni člen 6(b) Direktive pravilo socialnega prava Evropske unije posebnega pomena, ki je sprejeto v korist vsakega delavca kot minimalna zahteva, namenjena zagotavljanju njegove varnosti in zdravja. To pravilo državam članicam nalaga obveznost določitve zgornje meje 48 ur za povprečni tedenski delovni čas, kar je zgornja meja, glede katere je izrecno določeno, da vključuje tudi nadure, in od katere načeloma niso mogoča odstopanja, celo ob soglasju delavca.[1]
Iz ustaljene sodne prakse SEU tudi izhaja, da ima člen 6(b) Direktive neposreden učinek, torej da posameznikom daje pravice, na katere se lahko sklicujejo neposredno pred nacionalnimi sodišči.[2] SEU je pojasnil, da člen 15 Direktive resda na splošno omogoča uporabo ali uvedbo nacionalnih določb, ki so ugodnejše za varovanje zdravja in varnosti delavcev. Vendar da je mogoče odstopiti samo od nekaterih taksativno naštetih določb, ki jih določijo države članice ali socialni partnerji, pri čemer je uporaba odstopanja od teh določb podrejena strogim pogojem, ki zagotavljajo učinkovito varovanje varnosti in zdravja delavcev. Tako prvi pododstavek člena 22(1) Direktive državam članicam omogoča, da ne uporabljajo 6. člena Direktive, pod pogojem, da spoštujejo splošna načela varovanja varnosti in zdravja delavcev in da izpolnjujejo določeno število pogojev, kumulativno navedenih v tej določbi.
Na podlagi teh pogojev se zastavlja vprašanje, ali lahko delavci v primeru lastne želje po več opravljenih nadurah in posledično njihovemu soglasju delajo tudi več kot 8 nadur tedensko, kar je sicer splošna omejitev po 6. členu Direktive. Po določbah ZDR-1 je sicer odgovor povsem jasen, in sicer, da to ni mogoče (z izjemo tistih delavcev, pri katerih tudi sicer ne veljajo omejitve glede nadur).
Nadalje se zastavlja vprašanje, ali ima prostovoljna privolitev delavca prednost tako pred nacionalno ureditvijo kot pred ureditvijo po Direktivi. Če namreč sledimo logiki, da Direktiva delavcu dopušča, da s soglasjem dela tudi več kot 8 nadur tedensko, potem mu ob njegovem izrecnem soglasju slednjega ne bi smela prepovedati niti nacionalna zakonodaja, ki je v osnovi sicer sprejeta z namenom zaščite njegove varnosti in zdravja. Tudi tu velja, da je odgovor v slovenskem delovnem pravu nedvoumen in da ZDR-1 delavcu ne dopušča, da bi se odrekel svojim temeljnim zakonskim pravicam (kamor štejejo tudi pravice iz naslova varstva in zdravja pri delu).
Upoštevajoč stališče SEU, da so vsi organi držav članic, torej tudi upravni organi in ne samo sodišča, zavezani k uporabi določb Direktiv EU z neposrednim učinkom, zlasti kadar slednje pridejo v konflikt z določbami nacionalne zakonodaje[3], bo zato zanimivo spremljati, ali bodo navedeno evropsko ureditev neposredno začeli uporabljati tudi slovenski inšpekcijski organi. Zlasti kadar bodo v inšpekcijskih postopkih naleteli na vprašanje skladnosti med nacionalno in evropsko ureditvijo, ki ureja največje dovoljeno število nadur v primeru izrecnega soglasja delavca.
—
[1] Prim. sodbo SEU v zadevi Fuß, št. C‑429/09 s 25. novembra 2010, ECLI:EU:C:2010:717, para. 33.
[2] Prav tam, para. 35.
[3] Prim. sodbo SEU v zadevi Hein, C-385/17 s 13. decembra 2018, para. 49, in sodbo SEU Kücükdeveci, št. C-555/07 z 19. januarja 2010, para. 47.
